Kje so meje demokratizacije mode ali kako oblikovati za gibalno ovirane uporabnike?

Sanja Grcić, modna oblikovalka in kostumografinja, ustanoviteljica blagovne znamke Firma by Sanja ter predsednica Društva za sodobno oblikovanje tekstilij in oblačil SOTO

 

Eden najbolj pogostih stavkov, ki jih modni oblikovalci slišimo in tudi sami izgovarjamo zadnja leta, je, da se je moda demokratizirala. Ampak kaj to pravzaprav pomeni? Kje so meje demokratične mode, če se o njej pogovarjamo kot o fenomenu, ki proizvaja dodano vrednost oblačilu, in o telesu kot objektu, ki to oblačilo (re)prezentira? So vsa telesa v modnem cirkusu enakovredna oziroma enakopravna? Kakšno mesto v modnem svetu zavzemajo nenormativna telesa, ki so postarana, debela ali gibalno ovirana?

V zadnjih letih sta se sistem mode in modna industrija nenormativnim telesom začela bolj posvečati, vsaj na področju prezentacije oblačil, predvsem v oglaševanju in oddajah, kot je Britain’s Missing Top Model, kjer osem gibalno oviranih deklet tekmuje za pogodbo manekenke. Tudi na modnih revijah, kjer je že leta 1998 Alexander McQueen za manekenko uporabil paraolimpijsko tekačico Aimee Mullins, ki je nosila posebej za to priložnost oblikovano leseno nožno protezo. Na letošnjem tednu mode v New Yorku so prvič v modni zgodovini celotno modno revijo nosili gibalno ovirani manekeni in manekenke. Meje se torej počasi premikajo in podirajo, a zunanji družbeni dejavniki, prej kot njihovi dejanski pogoji, še vedno spodbujajo stigmatizacijo starosti, debelosti in telesnih hib ter omejujejo participacijo in priložnosti gibalno oviranih ljudi v sistemu mode. 

Za gibalno ovirane ljudi je lahko nakupovanje oblačil precejšnja frustracija. Biti moden je celo hujša bitka, saj te moda ne vključuje in te noče zajeti, čeprav tvoje telo predstavlja zanimiv izziv za oblikovalce. Ljudi, ki jih resnično zanimajo modno oblikovanje, obrt in konstrukcija oblačil, bi morala nenormativna telesa in možnosti, ki jih ponujajo, vznemirjati, namesto da vihajo nosove ob redko ponujenih drugačnih modnih izzivih. Redki so oblikovalci ali blagovne znamke, ki bi se posvetili oblikovanju oblačil za ljudi na invalidskih vozičkih in z drugimi pripomočki za gibanje ali pa za ljudi z okvaro okončin ali telesne strukture. Gibalno ovirani ljudje so primorani sami preoblikovati standardizirana oblačila, saj nimajo druge izbire, če želijo slediti modnim smernicam. Spremembe v modnih trgovinah kupljenih oblačil so potrebne ne le zaradi videza in modnosti, ampak tudi zaradi uporabnosti in udobja oblačila.


Zato se morajo oblikovalci, ki se želijo posvetiti oblikovanju oblačil in modnih dodatkov za gibalno ovirane uporabnike, bolj posvetiti funkciji kot obliki, domisliti oblačilne kose, ki bodo uporabni za ljudi s specifičnimi potrebami ter hkrati še sodobni in modni. Tu trčimo ob drugo oviro demokratizacije mode, ob vlogo oblikovalca v sistemu mode. Modni oblikovalec pooseblja modo in je osrednja figura v modni industriji. V novih produkcijskih pogojih, ko je modna industrija opustila skrb za tekstilno in oblačilno industrijo ter poudarja le vlogo podobe, marketinga in ustvarjalnosti, smo se modni oblikovalci iz strokovnjakov, ki morajo posedovati posebne risarske spretnosti in predvsem posebna krojaška znanja, znanja modeliranja in zahtevne tehnike obdelave materialov, spremenili v umetniške vodje, pripovedovalce zgodb, všečne marketingarje, ki se – oh, kako demokratično – pečajo le s konceptom in podobo perfektnega telesa. Zaradi nenehnih pritiskov modne industrije po večjih dobičkih smo sodobni modni oblikovalci postali kreatorji glamuroznih življenjskih slogov in ne razmišljamo več o osnovnih funkcijah oblačila, da zakrije, zaščiti in okrasi telo.

Projekt DESIGN (DIS)ABILITY ponovno vrača modne oblikovalce k izhodišču modnega oblikovanja – k reševanju konkretnih oblikovnih problemov in vprašanj skozi funkcionalna, uporabna in modna oblačila, ki bodo cenovno dostopna. Le takrat, ko bomo modni oblikovalci znali razmišljati in oblikovati za vsa človeška telesa, ki obleke potrebujejo in nosijo, bomo upravičeno govorili tudi o demokratizaciji mode.